Ko sem se prvič odpravila v Goriška brda, nisem imela posebnih pričakovanj. Hotela sem le mir, naravo in nekaj dni brez mestnega vrveža. A tisto, kar sem tam našla, me je popolnoma prevzelo. In prav v enem izmed tamkajšnjih vinogradov sem spoznala rebulo – vino, o katerem sem dotlej slišala le bežno, a ga nikoli resnično razumela.
Sedeli smo pod staro trto, sonce se je počasi spuščalo za griče, in gospodar hiše je pred nas postavil steklenico s preprosto etiketo. ‘To je naša rebula’, je rekel s ponosom, ki se ga ne da ponarediti. Nalil je kozarec in že prvi požirek me je presenetil – svežina, nežna kislina, tisti droben okus po poletju in kamnu. Rebula ni bila le vino. Bila je spomin, ki se je usedel nekam globoko.
Ko sem poslušala, kako opisuje trgatev, sem dojela, da rebula iz Goriških brd ni zgolj sorta grozdja – je način življenja. Vsak vinogradnik jo razume drugače, vsak jo prideluje s svojo filozofijo. V Brdih pravijo, da ima vsaka rebula značaj svojega vinogradnika – ena je drzna in polna, druga mehka in umirjena. In prav to jo dela posebno.
Naslednji dan sem šla na sprehod med vinogradi. Trte so bile razporejene v neskončne vrste, listi so šelesteli v vetru, zrak pa je dišal po zemlji in morju. Pomislila sem, da prav ta klima, ta svetloba in potrpežljivost ljudi dajejo rebuli njen značaj. Je vino, ki ne hiti – kot Primorci sami. Zori počasi, a ko pride trenutek, pokaže svojo moč.
Danes, ko odprem steklenico rebule, ni to samo kozarec vina. Je spomin na Brda, na tisti občutek topline in miru, na preprosto pogovor ob mizi, kjer se čas za nekaj trenutkov ustavi. Vedno znova me navduši, kako je lahko nekaj tako nežnega hkrati tako živo.
Rebula je več kot vino. Je tradicija, ponos in dokaz, da najbolj pristne stvari ne potrebujejo veliko besed. Ko jo okušaš, čutiš zgodovino, sonce, zemljo in ljudi, ki jo ustvarjajo z rokami, ne le z znanjem.