Dolgo sem si mislil, da je streha pač streha. Nisem si mislil da je to kaj bolj posebnega, kot le neka površina, ki prekrije hišo, ter skrbi za to, da skozi in v prostore ne uhaja voda. A lansko zimo sem lahko ugotovil, kako sem se motil. Streho na moji hiši sem si namreč postavil kar sam, kajti delo res ni bilo zahtevno. Sploh pa zato, ker sem imel tisto preprosto streho iz opečnih strešnikov.
A ko sem takrat to delal, sem čisto pozabil na precej pomemben del strehe. To je bil snegobran. Kot sem govoril, se mi je lansko zimo nekaj zgodilo. Ravno sem se odpravljal do hiše, da stopim skozi vhodna vrata, nakar se je kakšen meter pred mano s strehe zvrnil kup snega. To pa ni bil zgolj sneg, temveč tudi led, saj je ta zamrznil. Tedaj sem se kar malo ustrašil, kajti če bi stopil še en korak naprej, bi vse to padlo meni naravnost na glavo. To bi me lahko tudi poškodovalo.
A to ni bila edina težava. Po glavi mi je takoj šlo, kaj če bi bil kdo drug ravno pod robom strehe, ali pa če bi imel tam parkiran avto. Končalo bi se lahko precej hujše. Zato sem vedel, da moram čim hitreje poskrbeti za snegobran. Takoj, ko je bilo zime konec, sem se tako lotil dela.
Na spletu sem naročil snegobrane pri enem ponudniku, kateremu sem lahko zaupal. Nato sem si na spletu pogledal, kako se te postavlja, ter sem videl, da bom lahko brez problema to opravil kar sam. Vse kar je bilo potrebno narediti je bilo to, da sem posamezen snegobran zataknil pod strešnik. Imel je ustrezne kavlje, ki so se dobro pritrdili na strešnik. Snegobrane sem nato razporedil po strehi, ter je bilo delo končano. Sedaj sem lahko prepričan, da se kaj takšnega ne bo ponovilo.