Veliko ljudi preživi mladost v prepričanju, da morajo živeti tako, kot so rekli starši, to ni nič čudnega. Tega sem se zavedala, ampak sedaj pa je prišel čas, ko sem čutila, da se je začela moja osebna rast. Tako sem včasih prevzemala njihove vrednote, strahove, pravila kaj je prav in kaj narobe. Dolgo let sem živela po vzorcih, ki niso bili moji. Zdelo se mi je edino prav, da ugajam in ne izstopam in tako ne povzročam nobenih težav. Tako sem živela, da je tako edino prav. Pred kratkim pa sem bila postavljena pred dejstvo zaradi zdravja, da sem pomislila, da mogoče moji notranji občutki niso ravno takšni, kot pa jih trenutno živim. Moja pretirana skrb in ugajanje me je pripeljalo do izčrpanosti.
Danes razumem, da osebna rast v srednjih letih ni razkošje, ampak je nuja. Moramo se naučiti postaviti zase, tudi če se ob tem počutimo krive ali prestrašene. Meje niso upor proti staršem, temveč odločitev, da končno prevzamemo odgovornost za svoje dobro počutje. Ko začnemo poslušati svoje telo in občutke, opazimo, da nas nekatere situacije izčrpavajo, druge pa napolnijo z energijo. Takrat se začne prava preobrazba in osebna rast.
Meni je bilo težko sprejeti dejstvo, da sem odrasla in da je moje življenje res samo moje, je pa bilo tudi osvobadajoče. Tako sem dobila priložnost, da prekinem stare vzorce, si dovolim počivati, reči ne in danes si izbiram smer, ki jo čutim, da je zame. Zavedam se, da je to nuja, ki jo moram sprejeti, če ne bo moje telo odpovedalo. Moja osebna rast je prišla zadnji trenutek, ko sem se oprijemala tanke veje. Ampak mi je uspelo in danes sem srečna, ker vem, kaj imam rada, zakaj se ukvarjam s stvarmi in kakšno osebnost imam. Vso to spoznanje mi je dala moja osebna rast šele pri srednjih letih.